Globalno učenje in skupnostna skrb

Eric Hartman, Richard C. Kiely, Jessica Friedrichs, Judith V. Boettcher (ured.).

Community-Based Global Learning : The Theory and Practice of Ethical Engagement at Home and Abroad (Stylus Publishing, 2018), 256 str.

Temeljna ideja projekta SVLO, v sklopu katerega je nastalo in deluje tudi učno stanovanje, je skupnostna skrb, ki jo omogoča in podpira globalno učenje. Knjiga, ki jo imam pred seboj, že z naslovom sporoča, da je namenjena istemu: globalnemu skupnostnemu učenju. To je učenje za nove oblike skupnega življenja, ki temelji na medsebojni skrbi, empatiji, solidarnosti in egalitarnosti.

Koordinate knjige so tako rekoč enake, kot jih ima projekt SVLO: nove modularne oblike izobraževanja, storitveno učenje (service-learning), globalno učenje v skupnosti. Take oblike delovanja so zelo učinkovite zlasti tedaj, ko govorimo o ranljivih družbenih skupinah. Spreminjajo namreč skupnosti, občestva, ne le posameznikov; deinstitucionalizacije zato ni treba posebej izpostavljati, saj je nujna, neizogibna in nepogrešljiva.

Spreminjajo jih zaradi ustvarjanja novih, drugačnih mrež skupnega delovanja, povezovanja novih partnerjev, učenja in življenja v skupnosti. Torej spreminjajo, preoblikujejo to, kar imajo lahko ljudje med seboj; ne krepijo le tega, kar že imajo med seboj in je v obče dobro, temveč tudi ustvarjajo novo. Ljudje v skupnosti tako pridobivajo nove vpoglede v naravo skupnega življenja, medsebojnih odnosov, mehanizmov in procesov ter vsega, kar jih lahko povezuje, ne razdvaja. Občestva, kakršna so, se tako spreminjajo v občestva, kakršna naj bi bila.

Globalno učenje povečuje tudi globalno zavest, zavest o skupnem planetu in skupnem življenju na njem, ki je v današnjem svetu resno ogroženo zaradi podnebnih sprememb. Razmišljanje o skupnih temeljih življenja povečuje tudi zavest o ranljivosti, ki ni le ranljivost tega ali onega posameznika, te ali one skupine ljudi s posebnimi potrebami, temveč je tudi ranljivost celotnega človeštva in vsega življenja na planetu.

Posamični vidiki življenja nekaterih ljudi dobivajo tako razsežnosti, ki jih lahko mislimo skupaj z globalnimi.

Avtorji in avtorice pa v knjigi opozarjajo tudi na možne negativne učinke orisanega učenja. Pojavijo se, ko se ga ljudje lotevajo prehitro, na površen in ne dovolj premišljen način. Kaj hitro se namreč dogaja, da se programi in projekti skupnostnega delovanja preoblikujejo v utrjevanje predsodkov in stereotipov, ki so nevarni zlasti za ranljive družbene skupine. Namesto da bi bili vse bolj organski del skupnosti, se lahko njihovo izključevanje še poveča, čeprav bi se moralo zmanjševati.

To se dogaja, ko se v skupnosti še naprej krepijo vzorci privilegijev, ko se krepijo hierarhije, ko ljudje poudarjajo pomen tekmovalnosti in individualizma – oboje je nujno izključevalno.

Globalno učenje je namreč vse kaj drugega. To je učenje, ki temelji na sočutju in empatiji, globokih vpogledih v svet in njegovo dinamično naravo z očmi – drugih ljudi. Tako učenje je zelo zahtevno, saj so ljudje navajeni gledati na svet in ga presojati le z lastnimi očmi, s katerimi kajpak vidijo vedno znova isto ali zelo podobno, saj imajo močan interes za tak pogled na svet in to, kar se dogaja v njem.

Interesi globalnega učenja, če jih lahko tako imenujemo, so: vzajemno koristna skupnostna partnerstva, kritično refleksivne prakse skupnega življenja, premišljeno posredovanje in kreativna raba virov, ki tvorijo obče dobro in ga povečujejo.

Avtorji in avtorice tako predstavljajo izvrstne modele globalnega učenja v skupnosti, ki temeljijo na egalitarnosti, enakopravnosti, družbeni pravičnosti ter ravnovesjih med učnimi metodologijami in filozofijo skupnostnega razvijanja (community development philosophy). To je razvijanje skupnosti in je skupno razvijanje. Jasno je, da v takih projektih ni nihče izključen; tega ni treba posebej poudarjati, ker je logično nujno.

Poudarek globalnega učenja v skupnostih je torej na demokraciji, enakosti in enakem dostopu. Gonilna sila takega učenja je kulturna skromnost (cultural humility), ki ne prenese privilegijev in ugotavljanja, katera kultura je razvitejša in katera je primitivna, ne prenese hierarhij in ne prenese izkoriščanja posameznikov ali skupin.

Globalno učenje ustvarja nove poti globalnega državljanstva, globalne zavesti o vrednosti življenja, vsakega življenja. V perspektivah takega učenja ne obstajajo ljudje s posebnimi potrebami, ker obstajajo različni ljudje, ki tvorijo skupnosti in skrbijo zanje. Nove in nove oblike kritičnega razmišljanja o pomenu človeških eksistenc na tem planetu in pomenu življenja nasploh preprečujejo razvrščanje ljudi in njihovo izključevanje na podlagi domnevnih lastnosti, zmožnosti ali kompetenc.

Z vsem naštetim predstavlja knjiga odličen vodnik za skupno načrtovanje prihodnjih projektov preoblikovanja skupnosti, ki a priori upoštevajo različnost ljudi in ji pripisujejo visoko, celo ultimativno vrednost. Zajemajo kompleksnost življenja in vsega, kar imamo lahko ljudje med seboj, upoštevajo dinamičnost kompleksnih sistemov življenja in medsebojnih odnosov. 

Novi projekti globalnega učenja, utemeljenega na življenju občestev, so egalitarni in demokratični, zato so odprti za najrazličnejše ljudi in vsebine, ki jih lahko obogatijo in kultivirajo. V njih se prepletajo kritično razmišljanje o oblikah življenja z vpogledi v družbena razmerja moči, privilegije elite in mehanizme izključevanja ljudi, ki jih imajo že tradicionalno za ranljive. 

Branje te knjige je zato pomembno za vsakogar, ki resno razmišlja o ustvarjanju kreativnih in neodvisnih projektov za skupnostno skrb, inkluzijo in egalitarnost. Taki projekti so dragoceni, ker izhajajo iz učenja, ki ga usmerja skupnost, ne ta ali oni učitelj oziroma strokovnjak, to pa je obenem učenje, ki preoblikuje skupnost, zato upravičeno trdimo, da so to učeče se skupnosti, ne zgolj učeči se posamezniki.

Knjiga zaradi zapisanega presega običajno razmišljanje o preoblikovanju in posodabljanju kurikulov, saj globalno učenje ni vezano na posamezne institucije, kot so šole, ni vezano samo na učilnice, saj poteka zlasti na neformalne načine kjerkoli v skupnosti. Predstavlja zagovor formalnih in zlasti neformalnih skupnostnih učnih partnerstev (informal community-based learning partnerships).

Zlahka zato rečemo, da je naša prihodnost globalno učenje in skrb za nova partnerstva, ki so bila še pred kratkim nemogoča in nanje ni nihče niti pomislil.